Etika zavesti za novo tisočletje

Povzetek

Raziskovalno vprašanje (RV): Kako umestiti etiko v odnosu do zavesti, presoje in sposobnosti odločanja v sodobnem času globalnih kriz in družbe tveganja?

Namen: Namen prispevka je predstaviti razmišljanja o etiki in morali in tako postaviti temelje, ki bodo služili kot ustrezna metodologija za ustrezno motrenje, razmišljanje, sočutenje in presojanje dogodkov in etičnih dilem. Postavljen cilj našega raziskovanja je novo odpiranje pojma etike v kontekstu zavesti, ki ga zahteva čas globalnih kriz in družbe tveganja.

Metoda: V raziskavi smo uporabili kvalitativno metodologijo, komparativno analizo vsebine. Analizirali smo vsebino sedmih virov v tujem in slovenskem jeziku. V spletnem brskalniku Google Scholar smo uporabili iskalne besede in besedne zveze etika, zavest, pojem zavesti, teorije zavesti, jaz, možgani, nevroznanost, nevroestetika. 

Rezultati: Ko se zavest človeštva nevarno približa sebičnosti, egocentričnosti in dvodimenzionalnosti materije, tvega lastni propad. Poplave leta 2023, ki so hudo prizadele Slovenijo, so zopet oživile kolektivnega duha solidarnosti. Se je dokončno ozavestil ali gre le za prehodno fazo stisk, ki smo jim priča pod paradigmo podnebnih sprememb? Garancija za napredek generacij je brez dvoma visok duhovni, čustveni in intelektualni kapital, ki mora biti prepleten v vseh podsistemih družbe, da posameznike varuje pred njihovimi lastnimi sencami in omogoči samo tematizacijo.

Organizacija: Morda trenutno res vlada etika minimuma, ki je značilna za civilizacijo stisk in nizke rasti kot tudi za fenomen post-koronskega sveta, ki razsredišča izvorno energijo vsakega posameznika. A kljub vsemu družbena gibanja, napad na Ukrajino in aktivacija do sedaj spečih posameznikov priča o tem, da zahtevamo drugačen svet. Etiko v praksi, ne le v črkah papirja. Družba: V paradoksih sedanjosti vprašanja zahtevajo hipen odgovor, saj nas dogajanja v svetu opozarjajo na »metuljev let« in učinke sodobnega časa, ki se, četudi povzročeni nekje bogu za hrbtom, čutijo v središčih obilja. Da, v paradoksu sedanjosti postane jasno, da smo medsebojno prepleteni in da kar se zgodi meni, se zgodi tebi. In kar se zgodi tebi, se zgodi vsem nam. Zato so morda paradoksi po sebi že vir in rešitev vseh nastalih zagat, s katerimi se kot civilizacija soočamo. In prostora, tako fizičnega kot psihičnega, kamor bi se lahko skrili v pozabo ali omamo, ni več. Zato nas nasprotja in paradoksi sedanjosti v vseh ozirih soočajo. Soočajo s posledicami naših hrepenenj, dejanj, delovanj in misli, ki so lahko višje, celovitejše in bolj konstruktivne kot kdaj koli prej. In izhod iz paradoksa je jasen; le odločiti se moramo, da bomo boljši vsak zase in vsi skupaj. Za nas. Za planet. Za potomstvo in prednike.

Originalnost: Kako napredovati, če ne dospemo do točke v sebi, ki pravi, da je rast možna le čez proces uvida in tišine ter notranjega motrenja, kjer se iz situacije (npr. covid) največ naučimo? Torej, neke trenutne stagnacije, ki ne podpira ideje eksponentne rasti in neprestanega širjenja, kvalitativni napredek ni mogoč. In če neprestano brskamo po prsti in pogledujemo, ali seme klije, uničimo tisto razvojno fazo tišine, ki je nujni pogoj za rast. Tisti »stop«, ki nas straši, ni negacija resnice, temveč pot do nje.

Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Omejitev naše raziskave je zagotovo pomanjkanje diskurza o etiki zavesti. Iz omejitve izhajajo neštete možnosti nadaljnjega raziskovanja: Kako rešiti paradokse organizacij in podjetij, ki se soočajo s krizo posla, identitet in poslanstva? Kako krmariti med preobrazbo in zahtevo po spremembi kulture? Kako sestaviti ne-sestavljivo? Kako motivirati tiste, ki so v procesu spremembe organizacijske kulture zaspali in jo zavedno ali nezavedno zaustavljajo? Kako postaviti nova merila za presojo kompetenc ob zavedanju, da vsak merski instrument, ki meri klimo ali čustveno inteligenco zaposlenih, po sebi generira nove nejasnosti in izmeri le tisto, kar po sebi že vnaprej predvidi?