Vodenje s čustveno inteligenco v javnem sektorju – pregled literature in predlog raziskovalnega modela
DOI:
https://doi.org/10.37886/ruo.2024.006Ključne besede:
vodenje, menedžment, čustvena inteligenca, javni sektor, modelPovzetek
Raziskovalno vprašanje (RV): Kakšna so teoretična izhodišča o vlogi in pomenu vodenja in čustveni inteligenci vodstva v javnem sektorju?
Namen: Prvi namen prispevka je pregledati obstoječo domačo in tujo strokovno-znanstveno literaturo in raziskave na področju vodenja in čustvene inteligence v javnem sektorju, njeni relevantnosti pri managerski funkciji vodenja v javnem sektorju. Drugi namen prispevka je na podlagi spoznanj prvega izdelati predlog lastnega raziskovalnega modela za merjenje lastnosti čustvene inteligence vodje v javnem sektorju.
Metoda: Pri pregledu literature je bila uporabljena deskriptivna metoda izbranega gradiva. Izveden je bil integrativni pregled literature v digitalni ter fizični obliki. Literatura, ki smo jo preučili, je bila objavljena od leta 1995 do 2022 v slovenskem in angleškem jeziku. Pregled je bil narejen v podatkovnih bazah prostega dostopa, Goggle Scholar-ju, ter v knjižnično dostopnem gradivu.
Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da čustvena inteligenca posameznega vodje v sodobnem času igra vedno večjo vlogo pri reševanju problemov, uvajanju in izvajanju delovnih procesov ter doseganju rezultatov. Čustvena inteligenca je ključnega pomena v širšem smislu, ne zgolj z vidika osebnostnih lastnosti vodje kot posameznika, ampak tudi z vidika njegovega odnosa do delovnih procesov ter dojemanja vloge lastne institucije, v kateri izvaja vodstveno delo. Ugotovitve veljajo sorodno tako za zasebni kot tudi javni sektor. Čeprav je tako teoretskega kot tudi empiričnega raziskovanja v primeru slednjega mnogo manj, pa je sporočilo o pomembnosti čustvene inteligence pri vodenju sorodno enako visoko pomembno kot v primeru vodij v zasebnih organizacijah.
Organizacija: Z raziskavo ugotovimo, da je ustrezno vedenje in uporaba čustvene inteligentnosti s strani vodje v javnem sektorju prinaša številne prednosti za organizacijo, posebej v primeru uvajanja sprememb, reševanja problemov ter kriznih situacij med zaposlenimi in tudi v odnosu do širše javnosti.
Družba: S tem prispevkom želimo približati kaj in kako pomembna je čustvena inteligenca tudi pri vodenju v javnem sektorju.
Originalnost: Originalnost prispevka se odraža v izdelavi predloga lastnega modela za merjenje čustvene inteligence vodje v javnem sektorju. Model je zgrajen na spoznanjih že obstoječih modelov, ki jih prikazujemo skozi pregled domače in tuje strokovno-znanstvene literature, hkrati pa ga pomembno inovativno širimo tudi skozi vpeljavo dimenzij odnosa vodje v javnem sektorju do procesov, ki jih vodi ter do institucije, v kateri prevzema vodstveno vlogo.
Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Predlagani model predstavlja izhodišče za nujno nadaljnje empirično testiranje na izbranih (študijah) primerov, izhodiščno tistih, ki se aktualno srečujejo s kriznimi situacijami, ali uvajanjem večjih sprememb pri nadaljnjem delovanju.
Literatura
Berman, E.M. & West, J.P. (2008). Managing Emotional Intelligence in U.S. Cities: A Study of Social Skills among Public Managers. Public Administration Review, 68: 742-758. https://doi.org/10.1111/j.1540-6210.2008.00912.x
Bukovec, B. (2006). Management človeških virov in obvladovanje organizacijskih sprememb. Organizacija, 39(2), 117-123.
Cavaliere, L.P.L., Poddar, A., Poddar, S., Padma, S., Koti, K., Kalyan Chakravarthi, M., Suman Rajest, S., & Regin, R. (2021). Emotional Intelligence and Driving Change in Public Sector: The Mediating Role of Culture. Turkish Online Journal of Qualitative Inquiry (TOJQI), 12(7): 2071 – 2115. https://www.tojqi.net/index.php/journal/article/view/4082/2795
Chaidi , I. ., & Drigas, A. (2022). Theories - models of emotional intelligence. Scientific Electronic Archives, 15(12). https://doi.org/10.36560/151220221638
Dimovski, V., Penger, S., & Žnidaršič, J. (2004). Javna uprava kot učeča se organizacija. Central European Public Administration Review, 2(1).
Drucker, F.P. (2001). Managerski izzivi v 21. stoletju, GV Založba, Ljubljana.
Goleman, D. (1995). Čustvena inteligenca: Zakaj je lahko pomembenjša od IQ. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana.
Haček, M. (2001). Sistem javnih uslužbencev. Fakulteta za družbene vede. Ljubljana: Založba FDV. (Knjižna zbirka Politični procesi in inštitucije).
Hood, C. (1991). A Public Management For All Seasons?. Public Administration, 69: 3-19. https://doi.org/10.1111/j.1467-9299.1991.tb00779.x
Hood, C., & Peters, G. (2004). The Middle Aging of New Public Management: Into the Age of Paradox? Journal of Public Administration Research and Theory: J-PART, 14(3), 267–282. http://www.jstor.org/stable/3525837
Hunter, B., Dizon, J., Napoles, C., & Rubalcava, F. (2020). The Impact of Emotional Intelligence in The Public Sector. Dominguez Hills: California State University. doi: 10.13140/RG.2.2.23925.12002
Istianingsih, N., Masnun, A., & Pratiwi, W. (2020). Managerial performance models through decision making and emotional intelligence in public sector. Administratie si Management Public, (35), 153-166.
James, E. H., & Wooten, L. P. (2005). Leadership as (Un) usual: how to display competence in times of crisis. Organizational dynamics, 34(2), 141-152.
Kihlstrom, J. F., & Cantor, N. (2011). Social intelligence. In R. J. Sternberg & S. B. Kaufman (Eds.), The Cambridge handbook of intelligence (str. 564–581). Cambridge University Press. https://doi.org/10.1017/CBO9780511977244.029
Kotzé, M., & Venter, I. (2011). Differences in emotional intelligence between effective and ineffective leaders in the public sector: an empirical study. International Review of Administrative Sciences, 77(2), 397 427. https://doi.org/10.1177/0020852311399857
Kouzes, J. M., & Posner, B. Z. (2006). The leadership challenge (Vol. 3). John Wiley & Sons.
Kovač, P. (2000). Javna uprava v znamenju ljudi. Teorija in praksa, 37(2), 279-293.
Lubi, D. (2003). Temelji vodenja in poveljevanja. Fakulteta za druţbene vede, Ljubljana.
Mayer, J. D., Salovey, P., & Caruso, D. R. (2004). Emotional intelligence: Theory, findings and implications. Psychological Inquiry, 15(3), 197-215.
Orazi, D. C., Turrini, A., & Valotti, G. (2013). Public sector leadership: new perspectives for research and practice. International Review of Administrative Sciences, 79(3), 486–504. https://doi.org/10.1177/0020852313489945
O’Reilly, D. & Reed, M. (2010). Leaderism: An evolution of managerialism in UK public service reform. Public Administration 88(4): 960–978. https://doi.org/10.1111/j.1467-9299.2010.01864.x
Pejić, M., & Zagorc, N. (2014). Emocionalna inteligenca v medsebojnih odnosih na delovnem mestu. Medsebojni odnosi v zdravstveni negi: zbornik prispevkov, 6, 35-46.
Supramaniam, S., & Singaravelloo, K. (2021). Impact of emotional intelligence on organisational performance: An analysis in the Malaysian Public Administration. Administrative Sciences, 11(3), 76.
Van Wart, M. (2003). Public-sector leadership theory: An assessment. Public Administration Review 63(2): 214–228. https://doi.org/10.1111/1540-6210.00281
Venkaiah, V., & Drucker, P. (2013). Leadership in a globalised economic era: Some perspectives and challenges.
Vigoda-Gadot, E., & Meisler, G. (2010). Emotions in Management and the Management of Emotions: The Impact of Emotional Intelligence and Organizational Politics on Public Sector Employees. Public Administration Review, 70(1), 72–86. http://www.jstor.org/stable/40469112
Wilson, J. (1989). Bureaucracy: What Government Agencies Do and Why They Do It. New York: Basic Books.
Žurga, G. (2001). Kakovost državne uprave: pristopi in rešitve. Fakulteta za družbene vede.
