Povezovanje socialnih akterjev pri razvoju integralnih turističnih proizvodov
DOI:
https://doi.org/10.37886/Ključne besede:
socialni kapital, turizem, povezovanje, turistične strukture, integralni turistični proizvodiPovzetek
Raziskovalno vprašanje: Raziskali smo, ali inovacijska kultura turističnih struktur na področju Slovenije spodbuja zaznavo priložnosti za inoviranje integralnih turističnih proizvodov, ki omogočajo skupen nastop turističnih struktur na turističnem območju.
Namen: Naš namen je bil opredeliti vlogo civilne družbe, zasebnih organizacij, javnih organizacij v turizmu in malih podjetnikov pri ustvarjanju socialnega kapitala, ki je podlaga za razvoj skupnih inovacij na turističnem prostoru. Naš namen je bil tudi identificirati faktorje, ki spodbujajo sodelovalno mreženje.
Metoda: Kvalitativno analizo smo izvedli s pomočjo nestrukturiranih in pol-strukturiranih intervjujev. V nestrukturirani intervju smo vključili osem intervjuvancev, ki smo jih izbrali iz malih podjetnikov, turističnih struktur in organizacij. Pol-strukturirane intervjuje s trinajstimi vodstvenimi ljudmi v različnih turističnih strukturah smo izvedli na območju Slovenije.
Rezultati: Rezultati raziskave poudarjajo pomen prave organiziranosti v obliki konzorcija za nastanek integralnih turističnih proizvodov. Brez trdne strukture je povezovanje idej, znanja in virov težavno in običajno ne daje spodbudnih rezultatov. Iz rezultatov sklepamo, da je razvoj povezovanja v obliki konzorcija pravi način za uresničevanje potreb, želja in pričakovanj turističnih odjemalcev v obliki integralnega turističnega proizvoda.
Organizacija: Uspešno povezovanje turističnih struktur temelji na načinu aktiviranja socialnega kapitala, ki omogoča vključevanje pravih turističnih deležnikov v proces ustvarjanja, prevajanja in udejanja idej o novih turističnih proizvodov v proces inoviranja. Turistične strukture v tem procesu ustvarjajo različne konzorcijske oblike povezovanja, ki jim dajejo podporo pri pridobivanju virov, pri povezovanju znanja in pri implementaciji tega znanja v proces inoviranja integralnih turističnih proizvodov in so učinkovita struktura za prevajanje inovativnih idej v proizvode.
Družba: Sodelovalno mreženje ustvarja inovacijsko kulturo, ki spodbuja potrebo po sodelovanju socialnih akterjev in družbenih struktur na vseh ravneh družbenega delovanja. Izidi kažejo, da Slovenija potrebuje različne formalne in manj formalne oblike združevanja, ki krepijo razvoj in uporabo inovacijskih potencialov na vseh področjih družbenega delovanja.
Originalnost: Pogojne poti, ki so bistvo sodelovalnega mreženja, so nov pristop k inovacijskemu delovanju na področju turizma, saj nadomeščajo togo in statično načrtovanje načina povezovanja v turizmu. Model izvirno predstavlja načine interesnega povezovanja, ker omogoča verodostojno in enakovredno sodelovanje vseh deležnikov v procesu inoviranja.
Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Omejitev raziskave je čas raziskovanja delovanja socialnega kapitala, ker smo podatke zbrali v določenem kratkem časovnem obdobju in zajeli trenutno stanje sodelovalnega mreženja. V raziskavo smo vključili samo turistične strukture iz slovenskega turističnega prostora. Ker je turizem izrazito mednarodna dejavnost in ker kot proces zajema različne turistične prostore, je smiselno v raziskavo vključiti sosednje turistične prostore in destinacije.
Literatura
1. Ambrož, M., & Ambrož, D. (2014). Tourist friendly tourism information system. Hotel and Tourism management, 2(1), 73–83.
2. Ambrož, M., & Veljković, B. (2012). Effects of local governance on the sustainable local community development. In B. Krstić (ed.), Improving the competitiveness of the public and private sector by networking competencies: [thematic collection of papers of international significance] (pp. 53–72). Niš: Faculty of Economics.
3. Adler, S. P., & Kwon S. W. (2000). Social capital: The good, the bad, and the ugly. In E. Lesser (ed.), Knowledge and social capital: Foundations and applications (pp. 89–115). Boston: Butterworth.
4. Britton, S. (2001). Tourism, dependency and development: A mode of analysis. In Y. Apostolopoulos, S. Leivadi, & A. Yiannakis (2001), The sociology of tourism: Theoretical and empirical investigations. London. Routledge.
5. d’Angella, F., & Go, F. M. (2009). Tale of two cities’ collaborative tourism marketing: Towards a theory of destination stakeholder assessment. Tourism Management, 30(3), 429–440.
6. Dimanche, F., Paget, E., & Mounet, J. P. (n.d.). A tourism innovation case: An actor-network approach. Annals of Tourism Research, 37(3), 828–847.
7. Flora, J. (1998). Social capital and communities of place. Rural Sociology, 63(4), 481–506.
8. Granowetter, M. S. (1973). The strength of weak ties. American Journal of Psychology, 78(6), 1360–1380.
9. Güler, A., & Crowther, D. (2012). Business strategy and sustainability. UK: Howard House, Emerald Group Publishing Limited.
10. Johannesson, G. T. (2005). Tourism translations: Actor-network theory and tourism research. Tourist Studies, 5(2), 133–150.
11. Koutoulas, D. (2004). Understanding the tourism product. Interim symposium of the research committee on international tourism (RC 50) of the International Sociological Association (ISA) on the topic, Understanding tourism – theoretical advances, Mytilini, Greece, University of Aegean.
12. Nagarjuna, G., & Kallarakal, T. K. (2014). Expectations of tourism industry on competencies and tourism education. International Journal of Advanced Research, 2(1), 738–745.
13. Onyx, J., & Bullen, P. (2000). Measuring social capital in five communities. Journal of Applied Behavioral Science, 36(1), 23–42.
14. Putnam, R. D. (1993). Making democracy work: Civic traditions in modern Italy. Princeton, NJ: Princeton University Press.
15. Van der Duim, R., & Johannesson, Ren, C., G. T. (2013). Ordering, materiality, and multiplicity: Enacting Actor–Network Theory in tourism. Tourist studies.
16. Williams, J. A., & Uysal, M. (2004). Current issues and development in hospitality and tourism satisfaction. Journal of Quality Assurance in Hospitality & Tourism, 4(3/4), 60–72.
17. Woolcock, M., & Deepa, N. (2001). Social capital: Implications for development theory, research and policy. World Bank Research Observer, 15(2), 225–249.
