Motivacija za izobraževanje v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvu
Ključne besede:
zdravje, zdravstveni delavci, zdravstvena dejavnost, motivacija za izobraževanje, pacient, kompetence, profesionalnost, vseživljenjsko učenjePovzetek
Raziskovalno vprašanje (RV): Ali obstaja razlika v motiviranosti za izobraževanje med izvajalci zdravstvene dejavnosti glede na raven zdravstvenega varstva?
Namen: Namen raziskave je bil predstaviti koncepte izobraževanja v zdravstvu, zdravstveno dejavnost in preučiti motivacijo za izobraževanje zdravstvenih delavcev na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstva.
Metoda: Metoda, ki smo jo uporabili je kvalitativna, ki temelji na preučevanju obstoječe literature, člankov ter na podlagi osebnih izkušenj.
Rezultati: V raziskavi smo prišli do ugotovitve, da je nenehno izobraževanje ključno za profesionalen razvoj posameznika. V današnjem času je nenehno sledenje stroki in medicini neizogibno za vse, ki so zaposleni v zdravstvu, le-to pa lahko dosežejo s stalnim izobraževanjem. Tako smo prišli do ugotovitve, da ni razlike med motiviranostjo za izobraževanje med izvajalci zdravstvene dejavnosti glede na raven zdravstvenega varstva. V uvodu postavljeno tezo in sicer: obstaja razlika v motiviranosti za izobraževanje med izvajalci zdravstvene dejavnosti glede na raven zdravstvenega varstva, lahko potrdimo.
Organizacija: Vpliv raziskave na javno zdravstvo je velik, saj izvajalci zdravstvene dejavnosti z izobraževanjem lahko povečajo svojo učinkovitost v delovnih procesih in posledično tudi v celotni organizaciji, v kateri so zaposleni.
Družba: Izobraževanje pozitivno vpliva na kakovostnejšo obravnavo odjemalcev zdravstvene oskrbe.
Originalnost: Raziskava je originalna, saj pregledni članek vodstvu javno zdravstvenih zavodov služi kot teoretična podlaga za izdelavo Indeksa motivacije za izobraževanje v zdravstvu.
Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Raziskava je bila narejena na podlagi domače in tuje literature ter člankov.
Literatura
Bengtsson, M. & Ohlsson, B. (2010). The nursing and medical students motivation to attain
knowledge. Nurse Education Today 30 (2010), 150–156.
Česen, M. (2006). Management javne zdravstvene službe. Ljubljana: Center za tehnološko
usposabljanje.
Dernovšček Hafner, N. (2010). Zdravje nižje izobraženih delavcev. Združenje za medicino dela prometa in športa.
Ferjan, M. (1999). Organizacija izobraževanja. Kranj: Moderna organizacija.
Hoyer, S. (2004). Pomen permanentnega izobraževanja v zdravstveni negi. Obzornik Zdravstvene nege; 38.
Kobentar, R. (2008). Socialni odnosi starosti. Socialna pedagogika.
Mally, M. (1993). Organizacija zdravstvenega varstva. Ljubljana: Center za permanentno
izobraževanje Cene Štupar.
Marentič Požarnik, B. (2003). Izkustveno učenje – modna muha, skupek tehnik ali alternativni model pomembnega učenja. Ljubljana: DZS.
Nastić, M., Plazar, N., & Trobec. I. (2010). Razvoj izobraževanja medicinskih sester v Sloveniji, ter njihov pomen za stroko in znanstveno dejavnost zdravstvene nege. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.
Skela-Savič, B., & Kiger, A. (2015) Self-assessment of clinical nurse mentors as dimensions of professional development and the capability of developing ethical values. Nurse Education Today. Pridobljeno na http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2015.04.003.
Skela-Savić, B., Pesjak, K., & Lobe, B. (2016). Evidence-based practice among nurses in Slovenian Hospitals: a national survey. International nursing review, ISSN 1466-7657, Mar. 2016, vol. 63, iss. 1, str. 122-131.
Toth, M. (2003). Zdravje, zdravstveno varstvo. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Zakon o zdravstveni dejavnosti. (1992, 20. februar). Uradni list RS št. 9/92.
Uhan, S. (2001). Vrednotenje dela II. Kranj: Moderna organizacija.
Zaletel, M. Izobraževanje za zdravstveno in babiško nego je spet na prepihu. Obzornik Zdravstvene nege; 41.
Železnik, D. (2003). Izobraževanje za jutri. Obzornik Zdravstvene nege; 37:181-2.
