Motivacija za družbeno odgovornost v jedrskih elektrarnah
Ključne besede:
sobivanje z jedrsko elektrarno, družbena odgovornost, intrinzični in ekstrinzični motivacijski dejavnikiPovzetek
Raziskovalno vprašanje (RV): Kaj lastnike in operaterje jedrskih elektrarn (JE) motivira za izvajanje družbeno odgovornih dejanj?
Namen: Z raziskavo ugotoviti prevladujoče motive za družbeno odgovornost lastnikov in operaterjev JE. Ugotoviti, kako so pripravljeni zadovoljevati pričakovanja širše družbe.
Metoda: Po pregledu relevantne literature predstavljenega interesnega področja, smo v raziskavo vključili lastnike in operaterje JE, tj. članice mednarodne organizacije World Association of Nuclear Operators (WANO), regionalnega centra v Parizu. Kot instrument za pridobivanje potrebnih informacij uporabljamo smo za ta namen razvili vprašalnik. Za vrednotenje podatkov, poleg opisne in frekvenčne statistike, smo uporabili Mann-Whinteyev test, Wilcoxonov test predznačenih rangov in Kruskal-Wallisov test.
Rezultati: V raziskavi se sodelovalo 45 predstavnikov operaterjev in trije lastniki JE. Glavna motivacija za družbeno odgovorna dejanja so za lastnike in operaterje JE intrinzični dejavniki, predvsem osebne etične in moralne vrednote ter osebno zadovoljstvo. Dokazali smo, da se motivi, ki lastnike in operaterje JE motivirajo za izvajanje družbene odgovornosti, statistično značilno ne razlikujejo. V večini primerov te razlike niso bile statistično značilne, niti upoštevajoč funkcijo v organizaciji. Izkazali so visoko pripravljenost za zadovoljevanje pričakovanj širše družbe.
Organizacija: Za JE rezultati krepijo vzpostavitev in utrjevanje pozitivne podobe družbeno odgovorne organizacije.
Družba: Širša družba se seznani, da lastniki in operaterji JE izkazujejo jasno namero, da želijo delovati družbeno odgovorno. Vpliva na sprejemljivost JE in na kakovost življenja posameznikov ter različnih skupin v sodobni družbi in okolju, v katerega so umeščeni jedrski objekti.
Originalnost: Izvedena raziskava je prva, ki je ciljno usmerjena v proučevanje motivacijskih dejavnikov, ki lastnike in operaterje JE nagovarjajo k družbeno odgovornim dejanjem. Rezultati so neposredno uporabni in relevantni v slovenskem in mednarodnem prostoru. Prispevajo k boljšemu razumevanju interakcij med družbo in JE.
Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Odzivnost lastnikov JE ni bila tako dobra kot odzivnost operaterjev, zato je za lastnike vzorec manj reprezentativen. Raziskave je smiselno usmeriti tudi na dejavnike, ki vplivajo na motivacijo za vzpostavitev partnerskega odnosa z JE na strani zunanjih deležnikov JE (različnih interesnih skupin - od lokalnih skupnosti, politične javnosti, nevladnih organizacij, novinarjev in drugih).
Literatura
Afgan, N. H. (2013). Sustainable nuclear energy dilemma. Thermal Science, 17(2), 305–321. doi: 10.2298/TSCI121022214A
Avetisyan, E., & Ferrary, M. (2012). Dynamics of stakeholders’ implications in the institutionalization of the CSR field in France and in the United States. Journal of Business Ethics, 115(1), 115–133. doi: 10.1007/s10551-012-1386-3
Bexheti, L., & Bexheti, A. (2016). The Impact of Herzberg's Two Factor Theory and Efficiency at Work. European Journal of Multidiscipliary Studies, 1(2), 379–386.
Bowen, F., Newenham-Kahindi, A., & Herremans, I. (2010). When suits meet roots: The antecedents and consequences of community engagement strategy. Journal of Business Ethics, 95, 297–318. doi: 10.1007/s10551-009-0360-1
Goodfellow, M. J., Dewick, P., Wortley, J., & Azapagic, A. (2015). Public perceptions of design options for new nuclear plants in the UK. Process Safety and Environmental Protection, 94, 72–88. doi: 10.1016/j.psep.2014.12.008
Graafland, J., Mazereeuw, C., & Van der Schouten, D. (2012). Motives for corporate social responsibility. De Economist, 160(4), 377–396. doi: 10.1007/s10645-012-9198-5
Hetty, I. J., Schreus, B., Cuyper, N., Jawahar, I. M., & Peeters , M. C. (2012). The route to employability. Career Development International, 17(2), 104–119.
Horvath, A., & Rachlew, E. (2016). Nuclear power in the 21st century: Challenges and possibilities. Ambio, 45(1), 38–49. doi: 10.1007/s13280-015-0732-y
IAEA. (2019, maj 10). International Atomic Energy Agency. Retrieved from International Atomic Energy Agency: http://www.iaea.org/PRIS/
Ivanko, Š., & Stare, J. (2007). Organizacijsko vedenje. Ljubljana: Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani.
Kato, T., Takahara, S., Nishikawa, M., & Homma, T. (2013). A case study of economic incentives and local citizens' attitudes toward hosting a nuclear power plant in Japan: Impacts of the Fukushima accident. Energy Policy, 59, 808–818. doi: 10.1016/j.enpol.2013.04.043
Matten, D., & Moon, J. (2008). “Implicit” and “explicit” CSR: A conceptual framework for a comparative understanding of corporate social responsibility. Academy of Management Review, 33(2), 404–424.
Matuleviciene, M., & Stravinskiene, J. (2015). Identifying the factors of stakeholder trust: a theoretical study. Procedia - Social and Behavioral Sciences, 213, 599–604. doi:10.1016/j.sbspro.2015.11.456
Orlitzky, M., Schmidt, F. L., & Rynes, S. L. (2003). Corporate social and financial performance: a meta-analysis. Organization Studies, 24(3), 403–441. doi: 10.1177/0170840603024003910
Raja, K. S., Pesic, B., & Misra, M. (2015). Nuclear Energy and Environmental Impact. New York: Springer Science+Business Media. doi: 10.1007/978-1-4614-6431-0_30-2
Reason, J. (1998). Achieving a safe culture: theory and practice. Work & Stress, 12(3), 293–306.
Ryan, R. M., & Deci, E. L. (2000). Intrinsic and extrinsic motivations: classic definitions and new directions. Contemporary educational psychology, 25(1), 54–67. doi: 10.1006/ceps.1999.1020
Shadrina, E. (2012). Fukushima fallout: gauging the change in Japanese nuclear energy policy. International Journal of Disaster Risk Science, 3(2), 69–83. doi: 10.1007/s13753-012-0008-0
Simcic Brønn, P., & Vidaver-Cohen, D. (2009). Corporate motives for social initiative: legitimacy, sustainability, or the bottom line? Journal of Business Ethics, 87, 91–109. doi: 10.1007/s10551-008-9795-z
Simončič, M. (2015). Zakaj in kako biti družbeno odgovoren? Revija za univerzalno odličnost, 4(3), 110–129.
Simončič, M., & Žurga, G. (2016). Social responsible communication of nuclear power plant with external stakeholders. Atw - International Journal for Nuclear Power, 61(11), 653–659.
Simončič, M., & Žurga, G. (2019). Successful Co-Existance of Nuclear Power Plants with Their External Stakeholders. Atw - International Journal for Nuclear Power, 64(4), 197–202.
Slovenski standard SIST ISO 26000:2010. (2010). Ljubljana: Slovenski inštitut za standardizacijo.
Štrukelj, T., & Mulej, M. (2017). Strategija podjetja in družbena odgovornost. Revija za univerzalno odličnost, 6(3), 292-307.
Truelove, H. B., & Greenberg, M. (2013). Who has become more open to nuclear power because of climate change? Climatic Change, 116, 389–409. doi: 10.1007/s10584-012-0497-2
Trufanov, V. V. (2013). Modeling development options of electric power systems in conditions of multiple stakeholders. Thermal Engineering, 60(13), 931–937.
Van Beurden, P., & Goessling, T. (2008). The worth of values - A literature review on the relation between corporate social and financial performance. Journal of Business Ethics, 82(2), 407-424. doi: 10.1007/s10551-008-9894-x
WANO. (2013). Traits of a healthy nuclear safety culture. Atlanta-London&Hong Kong-Moscow-Paris-Tokyo: WANO.
WANO. (21. 9. 2017). WANO. Retrieved from WANO, Members: http://www.wano.info/en-gb/members/members
White, R. W. (1959). Motivation reconsidered. Psychological Review, 66, 297–333.
World Nuclear Association. (2017, 05 30). World Nuclear Association. Retrieved from The Harmony programme: http://world-nuclear.org/getattachment/Our-Association/What-we-do/The-Harmony-programme/2017-05-Harmony.pdf.aspx
